Na očetovem grobu

Dragotin Kette: Na otčevem grobu

Na otčevem grobu je ena od Kettejevih pesmi, ki je bila izdana v Poezijah, leta 1900.

 Še za utrjevanje: http://194.249.165.131/e-sola/SLO9/sprasevanje/slovenscina/Literarni_pogovori_Dragotin_Kette_Na_/v1a.php

Vaša največja raziskovalna pozornost je bila namenjena Ketteju, mar ne?

Rad se malo za šalo in malo zares pohvalim, da sva Dragotin Kette in jaz obiskovala isto šolo v Zagorju na Pivki, le da Kette 50 let prej. Leta 1942 sem vstopil v prvi razred italijanske šole, potem sem dve leti hodil v partizansko šolo, ki jo je organiziral domači župnik, in če se spomnim še načina življenja naših ljudi na Pivškem v prvih povojnih letih, se mi zdi, da čas mojega otroštva ni bil kaj bistveno drugačen od časa, ki ga je doživljal Dragotin Kette. Zato sem se s tem fantom močno poistovetil.

Kettejev oče Filip Kete je v Zagorje prišel službovat za deset let, kar je polovica Kettejevega življenja. Prišel je z družino, z malim Dragotinom, rojenim na Premu. Pesnik se je tudi pozneje vračal v Zagorje, kjer se je zelo dobro razumel z mačeho, vračal pa se je tudi v materin rojstni kraj, v Trnovo pri Ilirski Bistrici. Več kot pri tetah in stricih je bil tu z dekanom Ivanom Veselom Vesninom, zaljubljenim v rusko književnost. In v tem sta se ujela dijak Kette in ugleden, literarno razgledan mož. Modrovala sta o ruščini in oba iz nje prevajala. Vesel je namreč takrat pripravljal antologijo ruskih pesnikov, ki je izšla leto po njegovi smrti 1902. leta in je še danes znamenita knjiga ruskih prevodov.

Ketteja imam še posebno rad tudi zaradi njegove življenjske vedrine kljub vsem stiskam. Zdelo se mi je, da je bil v zadnjih desetletjih malce odrinjen. Z njim pa sem se pogosto srečeval tudi kot pedagoški svetovalec. Berila so ponujala, pridne slavistke pa so ponavadi razlagale njegov sonet Na otčevem grobu. Ta je res odličen, toda če si učenec po tej pesmi ustvari podobo Ketteja – kakšnega naj si predstavlja? Spet kot nekega težaka, reveža, ki je umrl, ker ni imel kaj jesti. Dejansko pa je to le en, manjši del vélikega Ketteja. Zato sem si prizadeval to težišče pri Ketteju premakniti s te strašne zapuščenosti v ta veseli del.

To sem prvič obdelal v kratkem šolskem filmu, pa z izborom Kettejevih vedrejših pesmi v zbirki, ki sem jo naslovil Sem fantič bil mlad. Nato pa tudi v leposlovni lepljenki, delu Oče in sin in Zagorski zvonovi. Na podlagi dokumentacije o Dragotinu Ketteju in iz drugih dokumentov Kettejevega časa, na primer šolskih ali gasilske kronike v Zagorju, sem skušal rekonstruirati tisti čas in Kettejevo bivanje v Zagorju. Sebe in bralce sem skušal prepričati, da se je Kette kot človek in kot pesnik oblikoval v tistih razmerah domačega okolja.

Zakaj enkrat Kette in drugič Kete?

Gre za zanimiv pojav slovenjenja očitno tujerodnih priimkov sredi 19. stoletja, v času vseslovenskega gibanja s čitalnicami in tabori, ki je na svojih valovih nosilo opogumljeno slovensko misel. Vse je bilo treba posloveniti, tako tudi priimke. Faturji so prišli na Pivško iz Furlanije kot Fatturji in en t zabrisali šele po dvesto letih prebivanja v teh krajih. Zagorski Domicelji, ki so bili gospodarsko najmočnejši in najbolj razgledani, saj so sinove šolali do najvišje stopnje. V objavah pesmi in člankov obeh nadarjenih bratov Antona in Franceta se da lepo slediti pretvorbe: Domicelli – Domizel – Domicel, do končnega Domicelj, z naglasom na e-ju. Kettejev oče, učitelj, je svojega učenca Dragotina v šolski kroniki dosledno slovenil: iz Karola, kot je vpisan v krstni knjigi na rojstnem Premu, ga je prekrstil v Dragotina, njegov priimek pa je zapisoval kot Kete. Z enim t je na nagrobnem kamnu zapisan tudi sam. Drugače pa sin Dragotin: ohranjeno je pismo uredniku Ljubljanskega zvona, v katerem ugovarja potvarjanju priimka v Kete, ker da to nič ne pomeni. V tem je najbrže izraženo novo doživljanje sveta in slovenstva, ki si ga je izoblikovala moderna.